Legende mojega kraja
Na gradu pod Belščico so živeli bogati in neusmiljeni velikaši. Edina hči je
podedovala vso trdosrčnost staršev. Nekega jesenskega dne je opazovala lov s skale na
pobočju. Blizu nje je skočila zver na revnega Gonjača. Čeprav bi lahko nesrečnega
kmeta rešila smrti, mu ni pomagala. Hip za tem je okamenela. Kakor je že prej okamenelo
njeno srce. Devetkrat bodo že vse smreke posekane na Mežaklji in devetkrat druge zrasle,
velike, kakor so bile nekdaj, ko je bil še črni les. Največja med poslednjimi smrekami
bo imela devet vrhov in od srednjega se bode seme samo zasejalo, pa bode zraslo smrekovo
drevo nad Savo. Iz tega drevesa se bodo urezale deske za zibelko. Najmlajšega od sinov
ene matere, ki ne bode imel sestre. Najmlajši od teh sinov bode rešil enkrat okamenelo
babo.
Ciril Pazlar, Urban Dolenc, 6.B