GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI KRAJA


LEGA

SOLKAN – 98 m nadnorske višine  - na stiku visokih dinarskih planot s pokrajinami Primorskega sveta

Na levem bregu Soče, kjer se spajata spodnja Soška dolina z Goriško ravnino, preko državne meje pa s Furlansko nižino.
Smo na prehodu med Sabotinom in Skalnico, ki odpirata pot v Soško dolino.
Severno od naselja sta Trnovska in Banjška planota.
Zahodno se bohotijo griči Brd. Na vzhodu se nam odpira Vipavska dolina. Na jugu pa nas od morja ločuje Kras.

Bližnje vzpetine: Skalnica (681 m), Sabotin (609 m), Sv. Katarina (322 m), Škabrijel (646 m),
Kostanjevica (168 m).


RELIEF

Naselje leži na vršaju reke Soče, ki povezuje debrsko dolino z Goriško ravnino in morjem. Pretežno ravninsko pokrajino z majhno nadmorsko višino je oblikovala Soča, ki je po preboju med Skalnico in Sabotinom začela odlagati svoj rečni material. Vršaj je reka nasula v obdobju po ledenih dobah.V spodnjih plasteh prevladujejo prodni nanosi različe granulacije, v zgornji površinski plasti pa je zemlja rjavica, s primesmi gline in ilovice.

 


PODNEBJE

Podnebje je prehodno submediteransko z veliko sonca, s povprečno milimi in vlažnimi zimami in vročimi poletji. Izrazit vremenski pojav so močni nalivi, posledica pa so poplave; nevarnost so zmanjšali z zajezitvijo potoka Korena.

Ker leži kraj ob izteku doline, je zanj značilna podnebna posebnost: tu namreč ne poznamo snega in slane, kar s pridom izrabljajo številni gojitelji krizantem in zelenjave.

Pogost pojav v poletnih mesecih je toča. Pasoviti, nevihtni oblaki se oblikujejo nad Brdi, Sabotinom, Skalnico ter južnim robom Trnovske planote. Svoj uničujoč tovor »stresejo« nad sadovnjaki in vinogradi Solkana in njegovega zaledja. Komaj kilometer oddaljena Nova Gorica ostaja pogosto neprizadeta. V Brdih je postavljena obramba pred točo, ki pa je le redko učinkovita.


POVPREČNE TEMPERATURE ZRAKA V NOVI GORICI OD LETA 1975 DO LETA 1998 

Meseci Stopinje C
JAN

3,3

FEB

4,3

MAR

7,7

APR

11,2

MAJ

16,1

JUN

19,2

JUL

21,8

AVG

21,1

SEP

17,2

OKT

12,7

NOV

7,5

DEC

4,2


Povprečna letna temperatura za obdobje med leti 1975 – 1998 je bila v Novi Gorici 12,2O C. Maksimalna letna temperatura je bila 13,6OC, minimalna letna temperatura pa 11,2OC.


POVPREČNA KOLIČINA PADAVIN V NOVI GORICI OD LETA 1975 DO LETA 1998

Meseci Povp. količina padavin v mm
JAN

129

FEB

71

MAR

42

APR

126

MAJ

170

JUN

150

JUL

111

AVG

123

SEP

226

OKT

142

NOV

169

DEC

145

V obdobju med letoma 1975 in 1998 je povprečna letna količina  padavin dosegla 1601 mm.     
Maksimalno se je v tem  obdobju  odložilo 1871 mm   padavin, minimalno pa 1223  mm.
Količina padavin je sorazmerno   velika. Najsušnejša meseca sta  bila marec in februar, padavinsko izdaten pa je bil september.

 


PREBIVALSTVO

Gibanje prebivalstva v Solkanu od leta 1869 do 1991.

Gibanje števila prebivalcev

Leto

Število prebivalcev

1869

344

1900

509

1931

598

1961

1221

1971

2187

1981

3235

1991

3324

Vsa leta po vojni se je število prebivalcev povečevalo. Najmanj opazen porast je med letom 1900 in 1931, ko je v naših krajih divjala 1. svetovna vojna, ljudje so morali v begunstvo. Sledilo je obdobje fašizma, ko so se številni ljudje izseljevali v tujino. Minamalno se je povečalo število ljudi, le za 89 prebivalcev, med letom 1981 in 1991.

 

STAROSTNA STRUKTURA IN STRUKTURA PO SPOLU

STAROSTNE SKUPINE

ŠTEVILO PREBIVALCEV

SOLKAN 1998

ŽENSKE

MOŠKI

SKUPAJ

0 – 4

52

48

100

5 – 9

95

76

171

10 – 14

78

86

164

15 – 19

71

95

166

20 – 24

86

117

203

25 – 29

122

112

234

30 – 34

131

149

280

35- 39

105

143

248

40 – 44

70

136

206

45 – 49

107

100

207

50 – 54

89

101

190

55 – 59

143

116

259

60 – 64

114

126

240

65 – 69

109

99

208

70 – 74

101

85

186

75 – 79

65

33

98

80- 84

25

12

37

85 in več

54

12

66

SKUPAJ

1617

1646

3263

 

PREBIVALSTVO PO NARODNI PRIPADNOSTI LETA 1991

NAROD

ŠTEVILO

Slovenci

2988

Italijani

8

Albanci

14

Črnogorci

2

Hrvati

39

Makedonci

2

Muslimani

29

Srbi

88

Drugi

7

Narodno neopredeljeni

15

Neznano

132

Skupaj 1991

3324

Zaradi bližine oziroma zraščenosti Solkana z Novo Gorico kot upravnim, gospodarskim, izobraževalnim, kulturnim središčem ter potreb po delovni sili je v Solkanu veliko število priseljencev iz nekdanje države Jugoslavije. Zaposlovali so se v lesni industriji (Meblo), kovinski industriji (Gostol, livarna), gradbeništvu (SGP Gorica, SIA), prometu (Slovenske železnice, Avtopromet


AKTIVNO PREBIVALSTVO PO DEJAVNOSTIH (brez oseb, ki delajo v tujini)

TABELA 4

GOSPODARSKA DEJAVNOST ŠTEVILO ZAPOSLENIH
Industrija 395
Kmetijstvo 40
Gozdarstvo 1
Vodno gospodarstvo 1
Gradbeništvo 81
Promet in zveze 61
Trgovina 118
Gostinjstvo in turizem 58
Obrt in osebne storitve 86
Stanovanjska komunalna dejavnost 21
Finančne in poslovne storitve 127
Izobraževanje, znanost, kultura 146
Zdravstveno in socialno varstvo 108
Družbenopolitične organizacije 97
Neznano 20
Skupaj 1360

Aktivno prebivalstvo je zaposleno tako v domačem kraju kot v bližnji okolici (Nova Gorica, Šempeter pri Gorici). Kar nekaj prebivalcev pa je zaposlenih v sosednji Italiji.

Dejavnosti Število zaposlenih
Primarne

41

Sekundarne

476

Tercialne

471

Kvartarne

351

V primarnih dejavnostih ( kmetijstvo, gozdarstvo) je zaposlenih le 41 prebivalcev, v sekundarnih dejavnostih (industrija, gradbeništvo) je zaposlen večinski delež, sledijo terciarne dejavnosti s 471 zaposlenimi, v izobraževanju, zdravstvu in družbenih dejavnostih pa je zaposlenih 351 prebivalcev.


IZOBRAZBENA STRUKTURA PREBIVALSTVA (leto 1998)

Stopnja izobrazbe Moški Ženske Skupaj
Brez šol. izobrazbe 4 4 8
Nepismeni 3 2 5
1. – 3. razredi OŠ 1 10 11
4. – 7. razredov OŠ 62 153 215
8 razredov OŠ 227 428 655
Srednja šola 747 610 1357
Višje šole 109 112 221
Visoke šole 168 116 284
Neznano 23 17 40
Skupaj 1341 1450 2791


KRAJEVNA SKUPNOST SOLKAN

Krajevna skupnost Solkan je sestavni del Mestne občine Nova Gorica.

Sestavljata jo naselji:

Solkan

Šmaver

Po podatkih iz leta 1991 šteje KS Solkan 3324 prebivalcev. Otroci iz teh naselij obiskujejo osemletno osnovno šolo v Solkanu . Naš šolski okoliš pa je mnogo večji . V Solkan se vsakodnevno pripeljejo še osnovnošolci iz dela Banjške in Trnovske planote. Del učencev prihaja iz Nove Gorice. Ostre meje med šolskimi okoliši OŠ Solkan in osnovnimi šolami v Novi Gorici ni mogoče potegniti. Naselji sta zraščeni drugo z drugim.

V šolskem letu 1998/99 obiskuje OŠ Solkan 600 učencev. V sklopu šole delujeta še dve podružnični šoli , to sta:  šola v Grgarju s 56 učenci in  šola na Trnovem s 17 učenci. Skupaj je torej 671 učencev v 32 oddelkih. Ob šoli deluje še vrtec.

V KS Solkan je še: sedež KS, knjižnica, pošta, farna cerkev sv. Štefana.


ZGODOVINSKI OPIS

Arheološke najdbe segajo že v prazgodovino - starejšo kameno dobo (kameno orodje, grobovi z okostji, lončene posode, ...)

Rimske najdbe so iz 4. in 5. stoletja. To so oljenke, kamnite žare, grobišče, temelji stavbe, bronasta pločevina, noži, novci, spona, železni žeblji ...

Langobardske najdbe iz grobišča » Na steni » pa segajo v 6. in 7. stoletje. V grobovih so bili pokopani vojaki z bojnimi noži (sax), z dolgimi meči (spatha) in dragocenim pasnim okovjem, ki je okrašeno s srebrnimi in medeninastimi nitmi.

Leta 1001 se Solkan prvič omenja kot CASTRUM SILICANUM. Cesar Oton III. je daroval polovico gradu in polovico vasi GORICA oglejskemu patriarhu.

Prvo naselje je bilo v okolici cerkve sv. Štefana. Hiše so bile razporejene v obliki podkve. Fara je dobrih 200 let vključevala tudi Gorico.

V 13. stoletju so vse hiše v solkanskem gradu pogorele v spopadih med oglejskimi patriarhi in goriško grofijo.

1370. leta se Solkan omenja kot ZELKONN. 1460. leta je občina Solkan vključena v Goriško deželno sodnijo. V 15. stoletju - 1477 je tod taborilo in ropalo po okolici tudi približno 10000 Turkov.
V 16. stoletju so Solkanci morali odvajati dajatve in opravljati dela za goriške grofe.
Konec 17. stoletja je v znamenju kuge, ki je zahtevala veliko žrtev.
1705 se je v Solkanu rodil Marko Anton Plenčič, po njem se imenuje trg pred cerkvijo.
Leto 1713 je čas na tolminskega punta. Uporni Tolminci in Brici so se pred hrvaškimi dragonci zatekli v cerkev sv. Roka, ki je stala na današnjem pokopališču in bila porušena med II. svetovno vojno.
Leta 1797 pa so skozi Solkan šli Francozi pod vodstvom Napoleona.
19. stoletje je v znamenju SLOVENSTVA.
1825. leta so začetki šolstva. Z rednim poukom so pričeli v šolskem letu 1856 - 57.
1867. leta je dr. Karel Lavrič ustanovil 21. čitalnico na Slovenskem - SOLKANSKA ČITALNICA. Do svoje smrti 1875 jo je vodil politik in župan MATIJA DOLJAK. Čitalnica je imela osrednjo kulturno in posvetno vlogo. Vsako leto so v njej priredili vsaj dve prireditvi . Razpolagali so z več kot 250 knjigami.
1906. leta je bil dograjen kamniti železniški most čez Sočo na železniški progi, ki je povezovala Dunaj z Gorico.

Med prvo svetovno vojno (1914 - 1918) so divjale krvave borbe okoli Solkana - zlasti na pobočjih ŠKABRIJELA in SABOTINA .

Solkan je bil porušen, ljudje so odšli v begunstvo . Na ta čas spominja avstrijsko - nemško vojaško pokopališče, številni bunkerji - KAVERNE na okoliških pobočjih, različen vojaški material in orožje. Tudi kamniti velikan je bil močno poškodovan.

Po prvi svetovni vojni je prišla Primorska pod Italijo. V domači kraj se je iz ujetništva vrnil organizator delavskega gibanja na Goriškem, Jože Srebrnič. Na njegovo pobudo so uredili knjižnico, ustanovili mešani pevski zbor, godbo na pihala, tamburaški zbor in dramski odsek.
1924 je bil Srebrnič izvoljen za komunističnega poslanca v rimski parlament.

Fašisti so Solkan imenovali » PICCOLA MOSCA » ( Mala Moskva ). 1926 so prepovedali delovanje čitalnice. Domačini so delovali organizirano proti fašizmu na vseh področjih. Po narodnem heroju Jožetu Srebrniču, ki je nesrečno utonil v valovih Soče, se imenuje osrednji solkanski trg. Druga svetovna vojna je minila v organiziranem uporu proti fašistom, po letu 1943 pa proti Nemcem. V NOB je padlo preko 50 ljudi. 9. maja 1945 so veličastno praznovali dan zmage v Gorici. Nesoglasja med zavezniško in partizansko vojsko so postajala vse očitnejša, tako da je 12. 6. 1945 Solkan pripadal pod Zavezniško vojaško upravo.Leto 1946 je potekalo v znamenju boja za priključitev Goriške k matični državi. Ta trenutek so dočakali 15. 9. 1947 . Solkan je postal začasno središče priključenega dela Goriške k Jugoslaviji.
1948 leta so postavili temeljni kamen za izgradnjo novega upravnega središča, to je mesta Nove Gorice.Solkan je tako postal del mestnega območja in ostal vse do leta 1988, ko je dobil ponovni status samostojnega naselja.


ZNAMENITI LJUDJE

V Solkanu so se rodili mnogi pomembni ljudje. Niso pomembni samo za kraj, temveč so pomembni za celo Slovenijo. Predstavili jih bomo le nekaj.

MARKO ANTON PLENČIČ (1705 – 1786) - zdravnik
ANDREJ KOMEL – SOČEBRAN ( 1875 – 1892) - umetljitelj slovenskega vojaškega izrazoslovlja
MILAN KLEMENČIČ (1875 – 1957) - lutkar, slikar, fotograf
KLEMENT JUG (1898 – 1924 ) – filozof, alpinist
DUŠAN PIRJAVEC (1921 – 1977) - literarni zgodovinar, publicist
JOŽE SREBRNIČ (1884 – 1944) – politik, narodni heroj
BORIS KALIN (1905 – 1975) - kipar
ZDENKO KALIN ( 1911 – 1990) - kipar
JOSIP SREBRNIČ (1876 – 1966) – škof, zgodovinar, teološki pisatelj
VLADIMIR MAKUC ( 1925) slikar, grafik
JURE FRANKO

MARKO ANTON PLENČIČ (1705 – 1786) - zdravnik, predhodnik mikrobiologije
Študiral je v Pragi in na Dunaju. 1762 je bil imenovan za profesorja dunajske medicinske univerze. Zaradi uspešnega zdravniškega dela in knjig o nalezljivih boleznih (davica, škrlatinka, vnetje ledvic) je dobil plemiški in viteški naslov. Trdil je, da ima vsaka bolezen svojega povzročitelja. Nobena bolezen ne nastane sama od sebe, temveč ima povzročitelja. Povzročitelji so raznovrstni, zelo majhni, lahki in lebdijo v zraku. Sto let kasneje so bile njegove domneve znanstveno dokazane s poiskusi. Kot predhodnik moderne bakteriologije je bil Plenčič prikazan šele leta 1913.

MILAN KLEMENČIČ (1875 – 1957) – lutkar, slikar, scenograf, kostumograf, fotograf
Po vzorcu italijanske marionetne tradicije je leta 1910 pripravil lutkovno predstavo Mrtvec v rdečem plašču. 1919 je postal vodja Slovenskega marionetnega gledališča v Ljubljani. Ni bil le začetnik slovenskega lutkarstva, temveč je s slikarskim znanjem utemeljil lutkovno gledališko umetnost v neposredni povezavi z likovnostjo.

ANDREJ KOMEL SOČEBRAN (1829 – 1892) – častnik avstrijske vojske, utemeljitelj slovenskega vojaškega izrazoslovja
Postal je častnik, upokojil pa se je kot častni major. Cesar mu je leta 1879 podelil plemiški naslov – Sočebran. Vojake je poučeval vojaških veščin v slovenščini.V ta namen je prevedel nekatere vojaške učbenike in pravilnike. Danes ga imamo za utemeljitelja vojaškega izrazoslovja v slovenski vojski. V Solkanu so mu odkrili spominsko ploščo.

KLEMENT JUG (1898 –1924) - filozof in alpinist
Filozofijo je študiral v Ljubljani in leta 1923 tudi doktoriral. Raziskoval je nagonsko doživljanje, psihologijo in predvsem etiko. Bil je tudi odličen alpinist. Sam je opravil več kot 10 vzponov po grebenih Julijskih in Kamniško Savinjskih Alp. Smrtno se je ponesrečil, ko je hotel preplezati smer v zahodnem delu severne steneTriglava (Jugov steber). Napisal je veliko člankov o vzponih in alpinizmu, ki so izhajali v Planinskem vestniku. Poudarjal je etično vzgojno vlogo alpinizma, močno voljo in razumsko obvladanje ovir.

JOSIP SREBRNIČ (1876 – 1966) – škof zgodovinar in teološki pisatelj
Študij zemljepisa in zgodovine je končal na Dunaju leta1902 z doktoratom. Nato je študiral teologijo v Rimu in bil leta 1906 posvečen za duhovnika, leta 1907 pa že doktoriral iz teologije. Postal je študijski prefekt in vicerektor v goriškem bogoslužju, bil je ravnatelj dijaškega semenišča in od leta 1910 redni profesor cerkvene zgodovine v centralnem semenišču v Gorici. 1920 je postal redni profesor za starokrščansko književnost in zgodovino na Teološki fakulteti v Ljubljani. 1923 leta je bil imenovan za škofa na otoku Krku. Pri papežu in B. Mussoliniju je posredoval za taboriščnike na otoku Krku. 1963 ga je papež imenoval za naslovnega škofa. Znanstvene in publicistične prispevke je objavljal v raznih revijah ter samostojnih publikacijah.

BORIS KALIN (1905 – 1975) – kipar
Študij kiparstva je zaključil v Zagrebu. V letih 1945 – 1970 je bil profesor za kiparstvo in dvakrat rektor na ALU V Ljubljani. Temeljni značilnosti njegovega kiparstva sta realizem in idealizacija. Njegova poznana dela so: Talec v Begunjah na Gorenjskem in v Gramozni jami v Ljubljani, spomenik NOB na Vrhniki in v Kamniku, spomenik Francetu Bevku v Novi Gorici.

ZDENKO KALIN (1911 – 1990) – kipar
Zaključil je študij kiparstva v Zagrebu, bil nato nekaj časa svobodni umetnik , nato pa profesor na ALU v Ljubljani in enkrat tudi njen rektor. Kalinovo kiparstvo v bronu, marmorju in glini obsega portrete, ženske akte in figuralne kompozicije, javne spomenike, poleg številne male plastike.

DUŠAN PIRJAVEC (1921 1977) – literarni zgodovinar, publicist
Pred 2. svetovno vojno je začel pisati in prevajati literarne kritike in politične članke, v katerih je nastopal kot privrženec marksizma. Med študijem se je razvil v literarnega zgodovinarja in teoretika empirično – historične smeri. Raziskoval je slovensko moderno in njene zveze s svetovno književnostjo. Objavil je še vrsto člankov in strokovnih ocen iz drugih področij.

VLADIMIR MAKUC (1925) – slikar in grafik
Diplomiral je na ALU v Ljubljani, leta 1956 pa dokončal še restavratorsko specialko. Ukvarjal se je s slikarstvom, kiparstvom, grafiko in knjižno opremo.Kot restavrator je kopiral srednjeveške freske. Makučeva umetnost izhaja iz lirskega doživljanja primorsko – kraškega sveta in celostne filozofije življenja človeka.



TURISTIČNE ZNAMENITOSTI KRAJA

OBELEŽJA:

VILA BARTOLOMEI
V Solkanu je nekaj rezidenc nekdanjih uglednih goriških meščanov, npr. Vila Bartolomei. Danes je v njej stalna zbirka Goriškega muzeja, ki je posvečena uporu Primorcev proti fašizmu v letih 1920 - 1943.

VOJAŠKO POKOPALIŠČE IZ 1. SV . VOJNE
Južno od Solkana se na soški terasi razprostira avstrijsko - nemško vojaško pokopališče iz 1. sv. vojne. Na površini 2000m je pokopanih približno 2500 vojakov. Del pokopališča je bil poškodovan med 2. sv. vojno, ko je angloameriško letalstvo bombardiralo solkanski most. Nagrobniki so v obliki prisekanih kvadrov, na ploščicah pa so imena padlih. Sredi pokopališča se dviga 12 m visok obelisk iz apnenca, na vogalu pa je še grobnica neznanih junakov.

IZVIR MRZLEK
Na desnem bregu Soče sta kraška izvira, imenovana Mrzlek. Zbirata vodo izpod Banjške in Trnovske planote. Potapljači so ju raziskali do globine 112 m. Izvira sta pod akumulacijo HE Solkan, zato lahko na vodni gladini opazujemo, kako se čista izvirčna voda loči od barve Soče.
Del vode služi kot zajetje pitne vode za okolico in je povezan v vodovodno omrežje Vipavske doline, to je zajetje Hubelj.

SOLKANSKI MOST
Leta 1901 je izšel zakon o gradnji najkrajše železniške povezave Dunaja z morjem (201,5 km). Železniška proga je pomenila gradnjo stoletja. Načrtovana je bila preko Alp, Baške grape in Soške doline do Trsta. Novinarji so ta del Slovenije imenovali RAJ POD TRIGLAVOM. Najzahtevnejši objekt, ki je bil načrtovan, je bil 220 m dolgi kamniti most čez Sočo pri Solkanu. Glavni lok naj bi imel razpon 85 m, oba obrežna viadukta pa naj bi bila dolga po 41 metrov. Že takrat je veljal za najdaljši kamniti most. Strošek je znašal 1 100 000 kron. Otvoril ga je prestolonaslednik Franc Ferdinand in sicer 19. 7. 1906 leta.

Most je služil svojemu namenu do avgusta 1916. Avstrijska vojska je na Soški fronti doživljala poraze, zato je dobila povelje za umik in nalogo porušiti vse mostove za seboj. 1918 so Avstrijci začeli z obnovitvenimi deli, usposobili so ga za počasno vožnjo (2 km/h). Kasnejša italijanska oblast se je odločila, da ga usposobi za normalno vožnjo. Dela so trajala od 1925 do 1927. Otvoril ga je Emanuel Filbert s simboličnim metom lovorovega venca v valove Soče (spomin na padle v prvi svetovni vojni). Most je služil namenu do konca druge svetovne vojne. 15.5.1945 so ga zavezniška letala v bombardiranju poškodovala. V nekaj dneh so ga ponovno usposobili za promet. Obnovitvena dela sta kasneje izvajali še angleška in ameriška vojska, dokončno so ga obnovili delavci goriškega gradbenega podjetja leta 1954. Poškodbe na mostu so ponovno odpravili leta 1970. Adaptacija je morala biti temeljita (injeciranje razpok, utrditev bregov in terena), saj je mostu grozilo, da se bo celo porušil. Gradbincem pa je uspelo most ohraniti do današnjih dni. Postal je SIMBOL KRAJA.

Po Osimskih sporazumih med Italijo in tokratno Jugoslavijo je bil sklenjen dogovor o gradnji cestne povezave Goriških brd z Novo Gorico. Cesta, znana kot SABOTINSKA, poteka po pobočju Sabotina tik nad kanjonom Soče, nadaljuje se približno v en kilometer dolgem pasu čez ozemlje Italije do Huma.

Pomeni najkrajšo povezavo Brd z Goriško ravnino. Cesta je zahtevala izgradnjo novega mostu čez Sočo v skupni dolžini 238 m in povprečni širini 9,80 m. Most je betonski in delno posnema idejne zamisli starega mostu.


 

TURISTIČNE ZANIMIVOSTI V BLIŽNJI NOVI GORICI

ŽELEZNIŠKA POSTAJA
L . 1906 je bila dograjena železniška proga takratno cesarsko - kraljeve državne železnice od Trsta (Sv . Andrej ) prek Gorice in Jesenic do Salzburga. Ena glavnih postaj na tej progi je bila v Gorici, kjer so zgradili monumetalno postajno poslopje prvega reda, največje in najlepše na Slovenskem s preloma stoletja. Po 1. sv. vojni je postala nepomembna, saj je večino prometa prevzela postaja nekdanje južne železnice v Gorici. Po 2. sv. vojni je z razdelitvijo Gorice ostala postaja na slovenski strani. Tako je postala najstarejša stavba v novo nastalem mestu - Novi Gorici. Do danes se je ohranila kot delujoč tehniški spomenik, ki je bil pred kratkim prenovljen .

ŠTEVILNI SPOMENIKI,
ki so pomembni za širšo slovensko javnost.

GRAD KROMBERK
Na mestu nekdanje utrdbe je bil pred koncem 16. stoletja postavljen renesančni kastel. Ime je dobil po lastniku Ivanu Mariji Coroniniju.

Od leta 1954 je v njem sedež Goriškega muzeja. Na ogled so nekatere stalne in priložnostne zbirke.

Ob gradu je obnovljen vrt. Parter na severni strani je urejen po baročnem vzoru. Razdeljen je na štiri dele s fontano na sredini. Na južni strani je ohranjen zimski vrt. V 19. stoletju so ga dopolnili z drevesnim delom. Urejene so bile sprehajalne poti, kamnita miza,....

PANOVEC
Gozd Panovec meri 400 ha. Leži na istoimenskem hrbtu gričevnatega sveta, ki ločuje Vipavsko dolino od Goriške ravnine.

Prvi zapisi o gozdu segajo že v leto 1470. Znan je bil po pestri gozdni vegetaciji. Do 1.sv vojne je bil gozd vzdrževan in oskrbovan. Obe vojni pa sta v njem pustili vidne posledice.

Ugodne podnebne razmere in flišna podlaga dajejo dobre pogoje za rast najrazličnejšim drevesnim vrstam, tako domačim , kot tudi tistim, ki so jih prinesli z drugih celin.. Zelo dobro uspevajo grška in kavkaška jelka, sitka, duglazija, močvirska cipresa, čuga, himalajska cedra, jesen, črni oreh, rdeči hrast, magnolije,... Med izredno gosto gozdno podrastjo najdemo tudi sredozemske rastline. V jugovzhodnem delu gozda je urejena gozdna učna pot, ki je bila prva take vrste na Primorskerm.

KAPELA
je frančiškanski samostan in cerkev na Kostanjevici. To je 143 m visoka vzpetina na jugu Nove Gorice. Cerkev je iz leta 1625, povečali so jo leta 1661. Med prvo svetovno vojno je bila močno poškodovana, obnovili so jo leta 1929.

Cerkev ima znameniti baročni oltar in grobnico francoskih kraljev družine BOURBON. V njej je pokopan tudi zadnji francoski kralj KAREL X.. Med prvo svetovno vojno so sarkofage prepeljali na Dunaj, leta 1932 pa so jih spet vrnili na Kostanjevico. Samostan je znan po stari knjižnici, v kateri zasluži posebno pozornost BOHORIČEVA SLOVNICA z avtorjevim posvetilom. Na Kapeli je deloval tudi jezikoslovec Stanislav Škrabec. Danes služi cerkev verskim obredom in je priljubljena izletniška točka.

Na Kostanjevici deluje skupnost Srečanje (Incontro), v kateri pomagajo mladim zasvojencem z mamili.

SVETA GORA
Napis pod zlatim svetogorskim Marijinim kipom pripoveduje, da se je Marija 1539 prikazala¸Uršuli Ferligojevi in ji rekla:«Povej ljudstvu, naj mi tu sezida hišo in prosi milost. «To je bila pobuda h gradnji svetogorske cerkve. Prvo večjo oviro za staro cerkev je pomenil odlok cesarja Jožefa II. o sekularizaciji cerkva, saj je svetogorska cerkev ozemeljsko sodila pod avstrijsko cesarstvo. Druga, veliko hujša in nepopravljiva pa je bila škoda, ki jo je povzročila prva svetovna vojna. Kajti 5. junija 1915 je v cerkev treščila prva granata, že 23. junija istega leta pa je postala cerkev razvalina.

Uničena je bila ena najlepših arhitektur primorskega prostora iz 16. stoletja. Leta 1924 so postavili temeljni kamen za novo baziliko, prej pa sezidali še zasilno kapelo in majhen samostan. Cerkev so gradili nekaj let, za njeno hitro obnovitev je gotovo najbolj zaslužen goriški nadškof Frančišek Borgijo Sedej, ki je ustanovil odbor za obnovitev cerkve. Načrt za novo svetišče je izdelal arhitekt Silvijo Barsi in sicer po vzorcu oglejske bazilike. Zidove so dvignili 12. avgusta 1924, v avgustu 1928 je bil zvonik tik pred dokončanjem. Zunaj so manjkali le še kamniti portali in okvirji pri barvnih oknih. Tega leta so zgradili tudi stavbo pred cerkvijo in kamnito stopnišče, ki vodi k cerkvi. Dokončan je bil tudi samostan in že novembra so se vanj naselili frančiškani. Konec leta 1927 je bila gradnja že skoraj pri koncu. Novo cerkev so blagoslovili 26. avgusta 1928. Iz zasilne kapele so v cerkev prenesli tudi Marijino podobo.

Znani slovenski arhitekt Maks Fabijani je poskrbel za notranjo ureditev, zlasti za prezbiterij.V njem je oltar, v apsidi je zakristija, med obema je grobnica nadškofa Frančiška Borgije Sedeja.Cerkev je ohranila tudi nekaj stare baročne opreme, čeravno so glavni veliki oltar ob koncu 18. stoletja prenesli v cerkev Marijino Celje na Ligu nad Kanalom. Nov je današnji veliki oltar, ki odlično obvladuje prostor, na njem pa je na častnem mestu Marijina milostna podoba.

K umetnosti, ki jo navdihujeta svetogorska podoba in svetišče, prav gotovo sodita še dve dejavnosti, ki povezujeta romarsko in versko vzdušje z estetskimi občutki. V mislih imamo ljudsko in zborovsko petje, povezano z igranjem na orgle in zvonjenjem zvonov, ki odmevajo daleč po okolici. Poseben mik svetogorske cerkve je na njeni zunanjščini. Grobo klesani kamen je prava kamnina rustika, tako da daje vtis moči in plemenitosti. Na daljavo posebej učinkuje visoki zvonik, ki so ga postavili med ladjo in prezbiterijem. Njegov zaključek je povzet po baročnih zgledih. Zunanjščina cerkve je oblikovana izredno učinkovito. Semkaj pa moramo prišteti še prav tako v kamniti rustiki izdelano teraso s stopniščem pred glavno fasado. Na ta način je vtis velike in bogato razgibane ter ponosne arhitekture preveden v pravo plemenito trdnjavo. V svetogorski cerkvi so vsako leto redni koncerti. Gostila je že znamenite glasbene goste, redne koncerte na orglah je imel organist Hubert Bergant.

Ob posvetitvi 1544 je tedanji oglejski patriarh Marino Grimani podaril novemu svetišču sliko, avtor naj bi bil Palma starejši.

Pomemben zgodovinski podatek je kronanje podobe. To je potekalo 6. junija 1717 na osrednjem goriškem trgu -Travniku. Ta dogodek ima simbolen pomen, saj je bila čast kronanja namenjena le najpomembnejšim podobam matere božje. Podobo je kronal papeški odposlanec, škof Jurij Frančišek Maraoti, zlati kroni za Marijo in Jezusa je darovala Ana Katarina Schllenburg iz Ljubljane. Pol stoletja za tem je podobo doletela roka usode in reforme

Jožefa II. Iz cerkve so odnesli vse, kar je bilo dragoceno. Za podobo je poskrbel solkanski kaplan Matevž Naglin. Marijina podoba je bila v Solkanu celih sedem let in to je bilo njeno prvo izgnanstvo. Ob ukinitvi jožefinskih reform se je podoba vrnila na Sveto goro. Najprej je oktobra 1921 prišla v Gorico v Stolno cerkev. Leta 1928 je bila posvečena nova bazilika. Podobo so prenesli na glavni oltar.

Druga svetovna vojna je bila hujša od prve.

Jeseni 1943 je bila podoba spet umaknjena z mesta. Hranili so jo Grgarci. Leta 1947 je bilo v noči iz 6. na 7. junij podoba ukradena. Prenesli so jo v Vatikan. Leta 1949 so sporočili, da se Marijina podoba nahaja v Rimu. Sprožili so postopek za vrnitev in leta 1951 je slika prispela na Kostanjevico, vzpetino nad Novo Gorico. Istega leta pa so jo iz župnijske cerkve v Solkanu, kamor cerkveno upravno svetogorsko svetišče tudi sodi, prenesli na Sveto goro.

Maja 1992, ob priliki obiska papeža Janeza Pavla II., so svetogorsko podobo prenesli v Gorico.


 

TURISTIČNE ZANIMIVOSTI V ŠIRŠI OKOLICI

TRNOVSKA PLANOTA:

BANJŠKA PLANOTA:

GORIŠKA BRDA:

VIPAVSKA DOLINA:

KRAS:

SOŠKA DOLINA:



STARE DOMAČE OBRTI


SOLKANSKI MIZARJI

V slovenskem prostoru je bilo mizarstvo precej razširjeno. Izstopali sta dve skupini in sicer:

A - skupina šentviških in vižmarskih mizarjev
B - skupina SOLKANSKIH MIZARJEV.

Že leta 1852 je bila obrt kar dobro razvita. Za začetek združevanja solkanskih obrtnikov pa štejemo leto 1898, ko je dr. Henrik Tuma zbral 28 mizarjev. Ustanovili so ZDRUŽENO PRODAJALNO MIZARJEV V GORICI.

Postavili so si svojo delavnico NA STENI. Poganjala jo je Soča in para, toda delavnica je kmalu pogorela.Ponovni začetki združevanja segajo od 1900 do 1901. Dr. Tuma je ponovno organiziral MIZARSKO ZADRUGO V GORICI. Obnovili so delavnico, namestili stroje, napeljali elektriko, izboljšali obrate in uredili skladišča ob železniških tirih.

Med obrtniki in Tumo je prišlo do nesoglasij, izkoristil jih je trgovec Konjedic (1902), ki je zadrugo spremenil v zasebno podjetje. Zaposlenih je bilo 300 mojstrov,delavcev in vajencev. Leta 1908 je podjetje zašlo v finančne težave, 1912 leta po dokončno propadlo.

Stroje je odkupila država, prostore pa tovarnar Lenassi.

Prva svetovna vojna je bistveno spremenila način življenja v Solkanu – ljudje so odšli v begunstvo. Po končani vojni pa so spet začeli snovati združeno organizacijo. Leta 1921 so organizirali PRODUKTIVNO ZADRUGO SOLKANSKIH MIZARJEV. Vključevala je 30 obrtnikov, odprli so trgovino v Solkanu in Gorici.

Država je zahtevala velike dajatve, zato je zadruga zašla v likvidacijo, imetje je odkupil
Josip Komel (1923 ).

Sledila je svetovna gospodarska kriza in močan pritisk fašizma. Številni domačini so emigrirali v Jugoslavijo in druge države (Argentina ). Tisti, ki so ostali, pa so se začeli ponovno združevati. Leta 1932 so ustanovili COMUNITA ARTIGIANA MOBILIERI-CAM. Zadruga je ugodno vplivala na razvoj, saj so se mizarji prilagajali potrebam italijanskega tržišča. Na razstavah so dobivali visoka priznanja. Uredili so prodajalno pohištva, odprli trgovino z mizarskim materialom, v kraju pa je delovalo več žag. Vojna leta so upočasnila razvoj (vpoklic v italijansko vojsko, beg v partizane).
Po drugi svetovni vojni so združenje preimenovali v ZDRUŽENJE MIZARSKIH OBRTNIKOV - ZMO.Prodajali so les in pohištvo, nabavljali nove stroje.
15. 9 . 1947 so Solkanci dočakali priključitev k takratni JUGOSLAVIJI.

V letu 1948 so ustanovili četrto zadrugo, ki se je imenovala - OBRTNIŠKO MIZARSKA NABAVNO PRODAJALNA ZADRUGA. Takratna država pa je že ustanovila novo veliko tovarno pohištvo v Novi Gorici. Polovica obrtnikov se je zaposlila v novi tovarni, ostali pa so delali v lastnih delavnicah. Dolgo pa niso mogli konkurirati času.
ZMO je sicer še obstajal, število obrtnikov pa se je hitro zmanjševalo. Izpolnili so nekaj pomembnih naročil: kabinet za Tita, opremo zveznega ministra za pravosodje, opremo za pošto, opremo za zeleno dvorano SO Nova Gorica, .
Leta 1980 so zadrugo ponovno registrirali kot OBRTNO ZADRUGO - ZMO SOLKAN.
Združevala je mizarje, kovinarje, parketarje, čevljarje, konfekcionarje, instalaterje, . . .
DANES JE STOLETNA MIZARSKA OBRT V SOLKANU LE ŠE SPOMIN IN NOSTALGIJA NEKDANJIH DNI .

PRI MIZARJU
V petek smo se učenci, člani geografskega krožka, in mentorica odpravili na obisk h gospodu Hledetu, ki ima v lasti mizarsko delavnico.Opremljena je še z zelo starimi stroji, ki najverjetneje ne delajo več. Lastnik nam je povedal veliko zanimivosti.

Z delom je začel pri štirinajstih. Prvo delo je bilo pospravljanje in pometanje, nato brušenje. Brusili so ročno s smirkovim papirjem, ki so mu v tistih časih rekli KARTA DI VERI.

Drugo pomembno mizarsko opravilo je bilo kuhanje kleja. Pri kuhanju so morali biti zelo pazljivi, kajti paziti so morali, da se lepilo ni preveč prekuhalo. Mizarji so izdelovali tudi furnir ali remeš. Kar so sfurnirali, so posušili, nato pa na ogrodje zalepili furnir. Da je furnir postal in svetel, so uporabili karto.

Furnirano ploščo so najprej brusili z gobo (smirkov papir ovit okoli lesene ploščice). Obrušeno ploščo so še enkrat premazali z nafto, nato je bilo potrebno ploščo še »luštrirati«. Z zmesjo špirita in šelaka so furnirano ploščo trikrat premazali. V tretje so dodali zmesi strojno olje, da je furnir dobil visok sijaj.

V mizarski delavnici, ki smo jo obiskali, so mizarji izdelovali izdelke za zadrugo. Zadruga je tudi skrbela za naročila. Nato je vse izdelano odkupila trgovina Soča iz Kopra.

Obisk stare mizarske delavnice je za vsakega posebno doživetje. Priznati moramo, da je bilo pripovedovanje starega mizarskega mačka zanimivo in poučno.


NAVADE IN OBIČAJI

Poroka - porton
»Porton« delajo prijatelji, sosedje ali sošolci. Preden ga začno, po soseščini nakradejo rože in uredijo tablo z napisom / obilo sreče, srečno . . ./.
Napis na koncu pritrdijo na porton. Ko jih gostitelji pogostijo, pripravijo fantje in dekleta manjšo zabavo. K poroki, seveda, spadajo tudi konfeti. Embalaža je odvisna predvsem od premoženja staršev mladoporočencev. Nekateri še danes dajo za »konfete« celo premoženje.

Pustovanje
Ta običaj se odvija tako kot drugod po Sloveniji, le da tega dne v Solkanu cvrejo » fritule«/ miške /.

Na fontani
V Solkanu so bile štiri fontane. Vodovodov takrat še ni bilo. Fontana je bila sestavljena iz korita za napajanje živine, od tu pa je voda odtekala v drugo korito, kjer so bile pripravljene perivnice, da so lahko žene izplakovale perilo. Perilo so morale že prej doma oprati. Po vodo so k fontani hodili vsi. Ker so morali čakati, so kvantali.

Zimske nedelje
Ta navada je že opuščena. Mlajši so ob nedeljah igrali tombolo, starejši pa so se navadno zbirali v gostilnah ter kvartali. Droč, Ravnik, Marušič in Boltar so bile gostilne, v katerih se je to dogajalo.

Martinovanje
Praznujejo po hišah, kjer imajo novo vino. Povabljenci so sosedje in prijatelji. Starejši občani pa se spet zberejo v kavarni.Sedaj je prišlo v navado, da se zberejo petdesetletniki, šestdesetletniki in ob dobri jedači in pijači obujajo spomine.

Sveto rešnje telo
V Solkanu so na štiri mesta postavili oltarje. Župnik je obhodil oltarje. Za njim se je odvijala velika procesija. Domačini so pred prag položili preproge in postavili na okenske police sveče. Otroci pa so ob cestah čakali na župnikov prihod. Obsuli so ga s cvetjem in ožepkom, da je še dolgo potem dišalo.

 


ZNAČILNE JEDI

Fulje
V vodi, v kateri se je kuhal pršut, namočimo kruh. Ko je kruh namočen, dodamo moko, rozine, limonino lupino, cimet, sol, zribana jabolka in dobro premešamo.Oblikujemo rogljičke in jih kuhamo v slanem kropu približno 30 minut.

Kuhani orehovi štruklji

TESTO:  NADEV:
1/2 kg moke 10 dag masla
5 dag kvasa 2 rumenjaka
1 jajce 10 dag sladkorja
10 dag masla 1/4 l sladke smetane
2 žlici krušnih drobtin
1/4 kg zmletih orehov
cimet
limonina lupina
sneg dveh beljakov

Zmešamo mehko kvašeno testo in ga razvaljamo. Razrežemo na kose. Na posamezne damo nadev in oblikujemo lepe, velike štruklje. Pripravimo in kuhamo štruklje 30 minut (obrnemo na obe strani).

Jota
Sestavine: ˝ kg fižola, ˝ kg krompirja, ˝ kg kisle repe ali kislega zelja, 3 stroke česna, 1 čebula, 15 dag slanine, 5 dag moke, klobasa ali suha svinjina, lovor po želji.
Fižol, na kose narezan krompir in kislo repo skuhamo vsako posebej. Na razgreti slanini prepražimo čebulo, popražimo moko, zalijemo. Dodamo fižol, krompir in repo, lovor, česen, sol. Kuhamo, da se zgosti.

Sladke krvavice – Mulce
Sestavine: 1 l svinjske krvi, 25 dag sladkorja, ľ kg kruha, 1 kg jabolk, Ľ kg rozin, 10 dag pinjole, majaron, poper, sol, limon.V juhi, v kateri se je kuhal pršut, namočimo kruh. Namočenemu kruhu primešamo kri, naribana jabolka, sladkor, majaron, pinjole, rozine, sol in naribano limonino lupino. Maso dobro premešamo, preden jemo, pa jo na maščobi ocvremo. Lahko jo tudi polnimo v čreva.


GOSPODARSKE DEJAVNOSTI

KMETIJSTVO

Nekdanjih rodovitnih polj na Solkanskem polju je sedaj še zelo malo. Na njih so zgradili nove stavbe (bloke, hiše . . .) današnje Nove Gorice. Pravih kmetov je le še zelo malo (tri do štiri).
Zemljo izkoriščajo le za samooskrbo. Živinoreja v tem delu nima večjega pomena. Včasih so na poljih pridelovali krompir in zgodnjo zelenjavo, na obrobju Kekca pa gojili razno sadje (breskve, marelice, češnje) ter s svežimi pridelki oskrbovali Gorico. Od nekdanjih obdelovalnih površin so se še najbolj ohranili vinogradi, in sicer na obsoški terasi, pa tudi po vsem flišnem delu prisojnega pobočja Kekca. Zaradi ugodnega podnebja je dobro razvito cvetličarstvo, najbolj prevladuje vzgoja krizantem.

GOSTINSTVO - TURIZEM

HIT- Hoteli, igralnice, turizem - je uspešno gostinsko podjetje, ki privablja številne goste zlasti iz sosednje Italije. Igre in zabave željni gostje se sproščajo v dveh novogoriških hotelih (Perla, Park).Sedež podjetja je v starem solkanskem hotelu Sabotin, ki je tako kot nekateri drugi gostinski obrati vključen v ponudbo domačega kraja.

TRGOVINA

Pomembna prometna lega Solkana je že v preteklosti ponujala ugodne možnosti za razvoj trgovske dejavnosti. Ljudje iz bližnje okolice in zaledja so se tu oskrbovali z življenjskimi potrebščinami. Tako so še danes v kraju številne trgovine, ki ponujajo najrazličnejše blago.
Trgovine in obrtne delavnice si sledijo zlasti ob glavni cesti, Ulici 9. korpusa.


PROMET

Kraj ima pomembno strateško prometno vlogo ceste nas usmerijo:

Skozi kraj poteka železniška proga, ki je nekdaj povezovala Dunaj s Trstom. Zato je bil v kraju zgrajen znameniti kamniti most čez Sočo.

Leta 1985 je kraj pridobil še cestni most, ki povezuje Brda z upravnim središčem Novo Gorico.

INDUSTRIJA V SOLKANU

Gospodarske ustanove v Solkanu so zelo pomembne za tukajšnje prebivalstvo. Ljudje imajo zaposlitev in zaslužek. Začetki industrije so bili v Solkanu. Z rastjo mesta Nova Gorica pa se je večina podjetij preselila v današnjo industrijsko cono Kromberk. V Solkanu so ostali le posamezni mizarji, SIA, HE Solkan , pred petnajstimi leti pa je bilo ustanovljeno še podjetje HIT.

 

INDUSTRIJA GRADBENEGA MATERIALA

Solkanska industrija apna - SIA je podjetje za predelavo apnenca. Apno sodi med najstarejše vrste gradbenega materiala. SIA ima apnenico ob kamnolomu, kjer so skladi dobrega apnenca, peči ima nameščene neposredno pod kamnolomom, ki je v hribu, hidrarna pa je ob robu Solkana. Po prvi svetovni vojni so postavili dve peči in ker je bila potreba po apnu velika, so morali dodati še štiri. Tudi danes sodi SIA med največje slovenske tovrstne tovarne. Poleg apna meljejo in drobijo tudi pesek za potrebe gradbeništva.

ELEKTRO GOSPODARSTVO

HE SOLKAN je zadnja HE na Soči pred državno mejo. Je pretočnega tipa z akumulacijskim bazenom. Akumulacija sega v dolžini 10 km od HE Plave do jezu HE Solkan. Strojnica ima tri agregate moči 10,8 MW. Povezana je z ostalim omrežjem in je daljinsko vodena iz centra v Novi Gorici.

VIRI

Nazaj

Nazaj